IZLET V MILANO IN BOROMEJSKE OTOKE OD 07.10. do 09.10.2022

Epidemija korone je močno omejila možnosti potovanj. Ko pa je pritisk pandemije popustil in smo prejeli obvestilo agencije o organizaciji navedenega izleta. Avtobus je nekaj ur po objavi že imel vse sedeže rezervirane. To je pričalo o nakopičeni želji, da bi šli na potovanje in druženje – kamorkoli.

Tokrat smo se odpravili v severno Italijo.

7.10.: Milano in jezero Como

V zgodnjih jutranjih urah, še ponoči, je naš avtobus krenil proti Italiji. Tako kot na vseh izletih doslej, tudi tokrat na potovanju ni bilo dolgčas. Krožili so kolači, sendviči in pijače. V živahnem vzdušju smo prispeli do Milana.
Milano je znano mesto in sicer po nekaj »podrobnostih«: slavna operna hiša Scala, čudovita stolnica in… nogometni klub Inter,
Odpravili smo se na glavni mestni trg. Presenečeni smo bili nad trumami turistov. Očitno so tudi drugje, tako kot mi, željni potovanj in druženj.

Milanska stolnica je čudovit primer italijanske visoke gotike. Stolnico krasi na stotine stolpičev. Žal smo videli samo zunanjost, kajti pred stolnico se je vila vrsta čakajočih na stop. Ob kratko odmerjenem času za ogled mesta je enourno stanje v vrsti brezpredmetno.

Namesto ogleda notranjosti cerkve smo si privoščil kratek sprehod in kapučino na najbolj vidnem mestu na glavnem trgu samo zaradi: videti in biti viden…

Na glavnem trgu je tudi trgovina, v kateri prodajajo spominke in navijaške rekvizite lokalne športne zvezde: nogometnega kluba Inter.

Zapustili smo Milano in se napotili proti jezeru Maggiore, kjer bomo v mestecu Baveno domovali naslednji dve noči.

8.10.: Boromejski otoki

Sončno jutro je napovedovalo čudovit dan za oglede. Obiskali smo nekaj otokov. Na jezeru Maggiore je nekaj otočkov, na katerih so zgrajene palače Boromejske družine. Med otočki smo se vozili s hitrimi čolni. Krmarje čolnov smo v šali poimenovali »Enzo«, kajti na plinu so poznali samo dve nastavitvi: dirkalni maksimum in minimum. Tisti, ki so sedeli na krmi ladje so ob hitri plovbi bili deležni pršenja kapljic..

Otok Bella (Isola Bella) je Carlo III Boromejski v 17. stoletju pozidal s palačo in lepo, terasasto oblikovanimi vrtovi, ki jih je poimenoval in namenil svoji ženi Isabelli. Po stopnicah in ob skulpturah ter redkih rožah se povzpnemo na veliko teraso, s katere se odpira nepozaben pogled na jezero in obalo.

Privoščili smo si tudi okrepčilo in sprehod po otočku Isola dei Pesciatori (otok ribičev). Na otočku je vasica, prepredena z ozkimi ulicami, katerih prebivalci so se nekoč preživljali le z ribištvom. Ob obali je množica lokalov, kjer ponujajo lokalne specialitete in osvežitev. Otok Madre (mati) je največji otokBoromejskega arhipelaga. Na njem je ogromna, v 16 stoletju dokončana ogromna palača v renesančnem stilu, ki smo si jo ogledali od znotraj. Na nas so nepozaben vtis pustile bogato okrašene sobe s starimi slikami in pohištvom ter velike dvorane polne skulptur iz tistega časa.
Bilo je zanimivo videti, kako so se zabavali v času, ko ni bilo interneta, televizije in radija.

Imeli so lastna lutkovna gledališča. V dvorcu jih je bilo nekaj, različnih velikosti. Videli smo nekaj odrov in veliko število lutk, ki so »nastopala« v predstavah. Za predstave so pripravili tudi posebne gledališke liste, čeprav je število gledalcev bilo majhno.

Z vremenom smo imeli srečo. Bilo je suho in celo pretežno sončno. A v večernih urah smo med sprehodom že potrebovali dežnike.

9.10.: Gardsko jezero, Sirmione in Verona

Jutro nas je dočakalo mokro in deževno. Upali smo, da bo do našega prvega ogleda nehalo deževati. Tako je tudi bilo.
Današnji dan ogledov smo začeli z ogledom mesta Sirmione na Gardskemu jezeru. Mesto je umeščeno na ozek polotok na jugu jezera. Dolg, ozek polotok deli južni del jezera na dva dela, zahodni zaliv Desenzano sodi v Lombardijo, vzhodni zaliv Peschiera sodi k Veroni oziroma v Benečijo.
Sirmione ima nekaj tisoč letno zgodovino. Iz rimskih časov so ohranjeni ostanki nekaj vil. Med njimi je najbolj znana vila pesnika Katula (Grotte di Catulo). Gneča na ulicah, množica, ki je uživala v lizanju sladoleda in zasedene mize v lokalčkih prav nič niso govorile, da smo sredi oktobra in jeseni.

Zadnji postanek na poti proti domu je bil v Veroni. Mesto je slavno zaradi v Šekspirjevi drami opisani ljubezni med Romeom in Julijo ter po Areni, ki je prizorišče številnih (predvsem glasbenih) prireditev. Avtobus nas je pripeljal do parkirišča, od koder smo se peš napotili proti centru mesta. Bili smo presenečeni nad nepopisno turistično gnečo. Skozi ozke ulice smo se prebili do (domnevne) Julijine hiše. Šele tukaj smo se zavedali pravega pomena pojma »turistična gneča«.

Na vstop v dvorišče Julijine hiše je bilo treba čakati dobro uro. V dvorišču pa je bila gneča in dolga vrsta tistih, ki so se želeli slikati ob Juliji, z roko na njenih prsih s številnimi rokami bleščeče zglajenega medeninastega kipa.

Počasi smo se skozi gnečo prebili do mestnega trga in nato proti Areni. Šele tukaj je gneča nekoliko popustila. Napotili smo se do avtobusnega postajališča. Sledila je še le vožnja proti domu. Prijetno utrujeni od potovanja, ki je bilo za nami, smo počasi urejali vtise. Skupna misel je bila: bilo je lepo, kdaj in kam gremo naslednjič?

Posebno zadovoljstvo nam je bilo, da smo se domov vrnili vsi zdravi, kar je vtise o izletu naredilo samo še lepše.

 

Po svojih spominih zapisal
Zlatko Matič
novembra 2022