Z IPA Gorenjsko v Vojvodino in Baranjo 6.10. do 8.10.2017

Kot vsako leto, je tudi letos IPA regionalni klub Gorenjska organiziral izlet v tujino. V povabilu na izlet so navedeni cilji v Vojvodini in Baranji bili tako vabljivi, da smo se nemudoma prijavili. Tudi tokrat je organizacijo potovanja prevzela turistična agencija Levanta. Zanimanje za izlet je bilo tako veliko, da je bilo treba prvotno predvideni avtobus zamenjati z večjim.

06.10. V Novi Sad in Subotico

Na pot smo se podali v zgodnjih jutranjih urah. Dež ni bil ovira, kajti oboroženi s sodobnimi telefoni, s katerimi smo spremljali vremensko napoved, smo povečini pričakovali, da na cilju našega potovanja popoldan ne bo več deževalo.

V Novi Sad smo prispeli v popoldanskih urah. Nebo je sicer bilo oblačno, a kot je velela vremenska napoved – ni deževalo. V centru mesta je v avtobus  vstopil par vodičev.

Avtobus je nato zapeljal na most čez Donavo. Pred nami na hribu je stala mogočna trdnjava – Petrovaradin. Vojvodina je sicer ravna, zato hribček, na katerem leži Petrovaradinska trdnjava, dominira nad okolico. Trdnjava pravzaprav leži na enem izmed hribčkov, ki sodijo v podnožje Fruške gore. Zaradi njenega dominantnega položaja na hribu in nad plovno potjo, trdnjavo Petrovaradin mnogi imenujejo tudi Gibraltar na Donavi.

Začetek nastajanja trdnjave sega v 15. stoletje. Sedanjo podobo je dobila v 18. stoletju. Gradnja je trajala 88 let. Obstajajo podatki, da je zaradi napora in bolezni vsak dan umrlo nekaj  deset delavcev. Delavci so bili večinoma ujetniki in zaporniki. Trdnjavo so gradili in dograjevali mnogo let. Leta 1790 je bila to najsodobnejša trdnjava avstrijske monarhije. Trdnjava je bila vojaški objekt vse do leta 1948.

Trdnjava je bila pomemben vojaški objekt pri zaščiti pred Turki. Svojo vlogo je odigrala pri številnih bitkah. Najbolj slavna je bila leta 1716. V samo štiriurni bitki je pod odličnim vodstvom princa Evgena Savojskega avstrijska vojska premagala dvakrat številčnejšo turško vojsko. V bitki je življenje izgubilo 2212 avstrijskih vojakov, med turškimi vojaki pa je bilo med 6.000 in 30.000 ubitih.

Kot zanimivost naj povemo, da sta v tej trdnjavi bila v službi v vojski Jurij Vega in Josip Broz.

Zaradi svoje lege na hribu je trdnjava omogočala nadzor nad plovbo po Donavi. Na vogalu trdnjave nad Donavo je postavljena od daleč vidna ura. Posebnost ure je, da veliki kazalec kaže ure, mali pa minute. V takratnem življenju minute niso bile pomembne, ladjarjem pa je bilo pomembno, da od daleč vidijo koliko je ura. Sedaj so v trdnjavi hotel, restavracija in ateljeji umetnikov. V poletnih mesecih je tukaj glasbeni festival Exit, ki ga obiskujejo tudi številni mladi obiskovalci iz Slovenije.

Avtobus nas je popeljal v središče mesta. Vodič nas je peljal po najožjem središču mesta, mimo gledališča, sinagoge in po Zmaj Jovini ulici, peš coni, kjer so številni lokali in trgovine.

Med sprehodom smo ob eni stavbi videli brkatega možakarja, ki je igral na piščal. Obraz se nam je zdel znan. Ko je slišal slovensko govorico, je v šaljivem tonu povedal, da nima brata dvojčka, ampak je to res on, možakar, ki v zimskih mesecih igra na piščali in gosli pred ljubljanskim Tromostovjem. Svet je majhen…

Sprehodili smo se čez osrednji mestni trg. Na trgu dominira rimsko katoliška cerkev »Imena Marijinega«. Čeprav cerkvi pravijo »stolnica«, ona to ni, kajti stolnica Bačke škofije je v Subotici. Cerkev je zgrajena leta 1895 na mestu, kjer je do tedaj bila stara cerkev. Ko smo vstopili v cerkev, nas je presenetilo, da je v njej prijetno toplo: notranjost cerkve je ogrevana s centralnim ogrevanjem. Na oknih cerkve so vitraži, v katerih so tudi svetopisemske scene in grbi znanih novosadskih družin. Zanimivo je, da je nedaleč od vhoda cerkve postavljen kip z nereligiozno konotacijo, doprsni kip arhitekta Đerđa Molnarja, ki je projektiral cerkev.

V enem izmed prikupnih lokalov smo si privoščili kosilo. Odmerjen čas nikakor ni bil v skladu z tukajšnjo mentaliteto, po kateri si je za vsako stvar treba vzeti čas in v nobenem primeru ne hiteti po nepotrebnem.

Pred nami je bil še del za danes načrtovanega potovanja, zato smo se zbrali in podali naprej na pot. Avtobus nas je popeljal po Vojvodinski ravnici, v kateri so naši avtobusni sedeži pravzaprav bili visoke točke, s katerih je pogled segal neskončno daleč, čez obdelana polja. Nam, ki smo iz domačih logov vajeni »hribovitih opornih točk« je pogled na neskončno ravnico bil velika sprememba.

Po nastanitvi in kratkem počitku v Garni PBG hotelu nas je avtobus zapeljal do doma IPA Vojvodine v vikend naselju ob Palićkem jezeru. Po prijaznem pozdravu domačinov je sledila obilna večerja, popestrena z nastopom petih tamburašev in pevke. Nekaj pesmi smo poznali tudi navzoči in smo se z veseljem pridružili njihovemu prepevanju. Obvladali smo tudi nekaj lokalnih navad, kot je npr. zatikanje bankovcev za strune kitar…

Po vrnitvi v hotel so nas polni želodci in današnje zgodnje vstajanje potisnili v globok spanec.

07.10. V Subotici in okolici

Hotel je dokaj blizu centra, zato smo se na jutranjo kavo napotili kar peš. S svojimi številnimi prostori je pizzeria in kavarna Boss v centru mesta lahko zadostila našim potrebam po kavi. Lokal ima zelo zanimivo urejeno tako notranjost kakor tudi zunanjost, ki je krasijo številne domiselno narejene in postavljene skulpture.

Ta čas se je temperatura dvignila iz svežih 7 do sprehodu prijetne. Sonce je še okrepilo barvitost jesensko  obarvanih dreves.

Naš vodič Jure nas je pred sprehodom pripravil na ogled Subotice. Povedal je, da je Subotica mesto, ki je bogato s stavbami, narejenimi v stilu madžarske secesije. Ravno zato je morda preudarno izbral začetek sprehoda pred eno izmed najlepših secesijskih stavb v Subotici, palačo Ferenca Rajhlea. Palača je okrašena s številnimi iz keramike oblikovanimi ornamenti. Danes je ta palača likovna galerija. Pred palačo je park, ki nosi ime bivšega lastnika palače.

Sprehod smo nadaljevali mimo sinagoge, ki nastaja na mestu, kjer je nekoč stala v drugi svetovni vojni podrta sinagoga. Židovska skupnost, ki je pred drugo svetovno vojno štela približno 4000 ljudi, je med vojno v celoti izginila. Nova sinagoga bo zvesta podoba stare. Kot pravijo, zidava se je nekoliko podaljšala, vendar konec ni več daleč.

V centru mesta, ob trgu, dominira mogočna, bogato okrašena stavba s stolpom. Stolp je visok 76 m, na višini 45,5 m ima razgledno ploščad. To je mestna hiša, zgrajena v samo dveh letih, od 1908 do 1910, na kar je opremljanje notranjosti stavbe trajalo še dve leti. Stavba, ki je največja (po mnenju mnogih tudi najlepša) stavba v mestu je narejena v madžarskem secesijskem stilu. Ogledali smo si tudi notranjost stavbe, ki je bogato opremljena s čudovito okrašeno notranjostjo, številnimi iz keramike in štukatur narejenimi okrasi, vitraži z zgodovinskimi liki ter stilnim pohištvom. V osrednji dvorani opravljajo tudi poročne obrede.

Kustosinja, ki nas je vodila po stavbi, je z veseljem omenila, da se, kot že večkrat, tudi letos decembra odpravlja na potep v okolico Ukanca.

Pred mestno palačo je v parku čudovita, v secesijskem stilu oblikovana »Plava fontana«, vodnjak narejen iz modre keramike. Čeprav je narejena leta 1985, je v skladu s secesijskimi stavbami iz svoje okolice.

Nekaj časa smo imeli na voljo za sprehod in potešitev lakote z domačimi specialitetami. Sprehajali smo se ob slaščičarnah, kjer smo skozi okna izložb videli ponudbo z vabljivimi cenami. Cene sladic so vabljive: kremšnita 100 din, espresso je le 100 din…

Zapeljali smo se do mestne tržnice. Ob tržnici je tudi bolšji trg. Številne možnosti nakupa hrane in raznovrstnega blaga privabljajo kupce v velikem številu. Za »spominek« smo si kupili nekaj lokalnih specialitet: sir, zelenjavo, orehe…

Fruška gora je na daleč znana po svojih vinogradih. V novejšem času so nastale nove vinske kleti, ki ponujajo izbrana vina. Ena od takšnih je vinarija Tonković, ustanovljena leta 2006.

V vinogradih gojijo samo eno sorto grozdja, kadarko, iz katere pridelujejo tri vrste vina: Rapsodijo, Fantazijo in Rose. V sklopu vinograda je stavba za sprejem obiskovalcev in v umetni hribček vkopana vinska klet. Prijazni domačni so nam predstavili zanimivo zgodovino kleti ter opisali značilnosti trte in vin, ki jih pridelujejo. Imeli smo možnost vina tudi poskusiti. Zanimivo je, kako je od ene sorte grozdja možno pridelati tri po okusu tako različna vina.

Popoldan smo zaključili s sprehodom ob obali Palićkega jezera.

Privoščili smo si oddih na »ženskem štrandu«, kopališču, ki je nekoč bilo namenjeno samo ženskam. Zanimivo je, da je prva omemba Palićkega jezera bila pred 555 leti, ko je kralj Matjaž to jezero podaril svoji materi. Čeprav je jezero na pogled prijetno, kopanje v njemu odsvetujejo zaradi nečistoč, ki so se v njemu nabrale v preteklih letih. Upanje je, da bodo napori, vloženi v izboljšanje kakovosti vode, dali sadove v naslednjih letih.

Večer smo zaključili na Salašu Jelen. Vzdušje ob bogati večerji je popestril tamburaški ansambel Neven. V nam sosednjem prostoru je večerjo imela skupina srednješolcev iz Pazove. Ob glasbi tamburašev so pete zasrbele tako srednješolce kakor tudi nas…

08.10. V Kelebijo, Karanac in Ljubljano

Zapustili smo hotel in se zapeljali tik do madžarske meje, nekaj sto metrov od mejnega prehoda Kelebija-Tompa, v vas Kelebija. Tu je leta 1993 ustanovljena ergela Kelebija. Med prvimi konji, ki so prispeli sem, so bili tudi konji iz kobilarne Lipica. Od leta 2004 je ergela Kelebija polnopravni član Združenja rediteljev lipicancev.

Kljub dokaj kratki tradiciji je ergela Kelebija dosegla zavidanja vredne rezultate v mednarodnih tekmovanjih, še posebej pri tekmovanjih s kočijami. Ogledali smo si hlev s konji, muzej kočij in med vožnjo s kočijo tudi celotno posest. Nekateri so se preizkusili v kratki ježi po travniku.

Lepo urejena okolica je pustila odličen vtis in misel, da bi morda bilo vredno vrniti se sem ob naslednji priložnosti.

Po ravnici Vojvodine je avtobus zapeljal proti hrvaški meji. Vseskozi smo se ozirali in v daljavi iskali »oporne točke«, a hribov ni bilo videti daleč naokrog. Vozili smo se skozi tipične vojvodinske vasi: ravna cesta, ob strani jarek za meteorno vodo z mostički proti hišam, pred hišami travnik, ob hišah pločnik….

Avtobus je prečkal Donavo in srbsko-hrvaško mejo. Kmalu smo prispeli v Karanac. Čeprav so si vasi na obeh straneh meje in Donave le nekaj kilometrov narazen, je že iz pogledov na vaške ulice  bilo opaziti, da so življenjske navade ljudi nekoliko drugačne.

Restavracija »Baranjska kuća« je ponujala prijeten ambient, v katerem smo se takoj počutili domače. Stene restavracije so bile okrašene s kolaži in fotografijami, ki so nas spominjale na udeležbo domačinov v prvi svetovni vojni.

Ob restavraciji je »Ulica zaboravljenog vremena«, ki je pravzaprav muzej na odprtem. V majhnih hiškah, ki so nekoč bile v lasti obrtnikov, so predstavljeni kovačija, lončarstvo, coklarstvo, mlinarstvo, gostilna, enostavna kmečka hiša… Pogled v notranjost majhnih hišk je bil zanimiv pri vsaki hiški posebej.

Na koncu smo imeli priložnost kupiti nekaj domačih pridelkov (marmelado, vino, žgane pijače..).

Našega potepanja po Vojvodini in Baranji je bilo s tem konec. Naredili smo še en skupen posnetek za spomin. Sledila je najprej vožnja proti jugu, do avtoceste proti Zagrebu in nato naprej proti Ljubljani. Ljubljanski del odprave je iz avtobusa izstopil okrog polnoči.

Skupna misel je bila, da smo videli lepe kraje. Teh nekaj dni, ki so za nami, so nas tako  navdušili, da se bomo z veseljem pridružili naslednjemu izletu IPA Gorenjska.

Po svojih spominih zapisal

Zlatko Matič

Oktobra 2017