NEMČIJA 2013 – IZLET IPA RK GORENJSKE

4. oktobra 2013 zgodaj zjutraj se je pisana druščina članov IPA RK Gorenjske ter njihovih zakoncev, znancev in prijateljev odpravila na tridnevni izlet.  Z udobnim avtobusom turistične agencije, ki vsako leto poskrbi za prijetno in predvsem varno vožnjo, smo se preko Avstrije odpeljali proti Nemčiji.

Postrežba na poti…

Naš prvi cilj je bil nemško mesto Ulm, kjer smo si ogledali mogočno katedralo z najvišjim zvonikom na svetu. Da je to res, lahko potrdim osebno, saj sva se po ogledu katedrale z ženo odpravila na vrh. Hodiš 10-15 minut po ozkem, močno zavitem spiralastem stopnišču, kjer je prehitevanje domala nemogoče. Toda če te priganja čas, moraš storiti tudi to. In to večkrat. Pogled na z občasno s soncem obsijano mesto z vrha zvonika  ki ga obhodiš po ozkem hodnik v krogu, je bil božanski. Pogled seže zelo daleč na vse strani dokaj ravne pokrajine. Premikaš se skupaj z ostalimi obiskovalci. »Na zemljo« se vrneš po drugem stopnišču, ki je namenjen le za spust.  Zopet spirale. Zaradi hitrosti je bila pri spuščanju potrebna previdnost zaradi vrtoglavice. Z avtobusom smo se odpeljali proti mestu Neustadt an der Weinerstrasse. Že samo ime mesta pove, po čem je znano. Vinska cesta se razteza precej daleč med mesti, kjer je narava bogata z vinorodno trto. V mestu smo si ogledali nekaj znamenitosti, nato pa je bila potreba po pokušini vina. Pravzaprav se je vse skupaj dogajalo na velikem mestnem trgu. Zanimivo je , da vsak gost ob naročilu pijače plača tudi akontacijo za kozarec, v katerem postrežejo. V kolikor želi zadržati spominek, akontacija ostane prodajalcu. Posel jim cveti. Sledila je večerja in nočitev v hotelu Europa v mestu Ludwigshafen.

Festival vina,  Renskega rizlinga v mestu Neustadt an der Weinerstrasse

Drugi dan zgodaj zjutraj nas je čakal Rüdesheim. Priti  tja je najlažje in najhitreje s trajektom preko reke Ren, saj daleč naokoli ni nobenega mostu. Vso pot nas je spremljal dež, vendar to ni pokvarilo vzdušja. Ob izstopu iz avtobusa je v oči najprej padla gondola na vrhu griča. Pod njo so se raztezali vinogradi, do koder je segel pogled v meglenem jutru. Stopili smo v ozko ulico in vodnik Srdjan je povedal, da se vse dogaja tu in v naslednji ulici. In res je bilo tako, drugje je vladalo mrtvilo, čeprav je bilo polno turistov. Čas je bil skopo odmerjen in potrebno je bilo pohiteti. Nekateri so sedli in spili kavo ali kaj močnejšega, druge so premamile trgovinice, vinoteke  in kioski. Pogled na uro je kmalu povedal, da je potrebno zaključiti in že smo se peljali proti Bambergu. V mestu sta nas pričakala dva člana domače IPA sekcije. Prijateljski stisk roke z Vinkom in že smo se napotili v  staro mestno jedro in nato v katedralo. Videlo se je, da je zgodovina mesta vodniku poznana do potankosti. Poslušal bi ga in poslušal. Ob zaključku smo se ustavili v pivnici, tam kjer je iz radovednosti potrebno naročiti poleg piva tudi domačo specialiteto. Klobase so bile odlične, rahlo pekoča omaka prav tako. Vse skupaj je dajalo prijeten okus. Ob zaključku so si prijatelji izmenjali darila, nato smo se poslovili.

Prijatelji iz IPA Bamberg so nas zelo sprejeli

Še skupinski posnetek izpred katedrale v Bambergu

Sledila je vožnja daleč na nemško podeželje v vasico Marx Taschendorf, kjer smo po večerji legli k počitku. Menda so si nekateri privoščili še skok v bližnjo gostilno, kjer se je odvijalo poročno slavje.

Tretji dan je bil naš prvi cilj Rottenburg ob der Tauber, ki je Slovencem najbolj znan po tem, da je v tamkajšnji cerkvi med leti 1548 in 1552 služboval protestantski duhovnik, naš Primož Trubar. Leta 1550 je napisal prvi slovenski knjigi Abecedarium in Catechismus. Obisk cerkve žal ta trenutek ni bil mogoč zaradi bogoslužja. Čudovito mesto, obdano z mogočnim obzidjem in vmesnimi stolpi, kar je pred davnimi časi verjetno služilo obrambi pred vpadi.

Spomin na Primoža Trubarja

Čudovite stare ulice so prava paša za oči in fotoaparate. Kljub rahlemu dežju so bile ulice nabito polne turistov vseh polti. Ob pogledu na ulice levo ali desno pa mir in tišina. Vse se je dogajalo na glavni ulici, polni trgovin, kioskov in turističnih znamenitosti. Ob koncu vodenega ogleda je ostala skupinica z vodičem, drugi so se raztresli na vse strani. Časa do odhoda avtobusa ni bilo na pretek in potrebno se je bilo odločiti, kako naprej. Nekateri so si ogledali cerkev, ki se je medtem že izpraznila, nekateri so hiteli po nakupih, nekateri na pijačo ali na obhod mesta po obzidju, morda je kdo zavil v katero od zakotnih ulic. In prav tu je bilo videti marsikaj zanimivega čeprav z eno pomanjkljivostjo, brez zgodovinske obrazložitve videnega umetniškega dela. Ob odhodu je bilo veliko parkirišče za turiste izven mesta že precej napolnjeno z avtobusi in osebnimi avtomobili. Končno se je približevala zadnja postaja našega izleta. Oktoberfest. Veliko nas,  verjetno večina, na tej prireditvi še ni bila. Eni že, drugi pa celo večkrat. Pričakovanj verjetno ni bilo velikih, saj se prvič podajaš v neznano. Ve se le, da se tu toči oz. pije pivo. Razlika je le v tem, da je eno boljše kot drugo. Cene pa so približno enake. Na velikem odru, kot bi temu rekel, smo se porazgubili kot regratove lučke v vetru. V oči je človeku najbolj padel pogled na čudovite raznobarvne ženske obleke, tradicionalne narodne noše. Ena lepša od druge. Tudi ženske. Pri moških je bila slika popolnoma ista. Ogromno irhovih hlač, nihče se ničesar ni sramoval, ne mlad ne star. Upam trditi, da so na to zelo ponosni. Slovenci smo njihovo popolno nasprotje. Ura za odhod je bila predhodno določena, sedaj pa hitro na superco. Najprej je bilo potrebno preveriti teren in pregledati celoten prireditveni prostor. Povsod nabito polno, povsod se je jedlo in pilo, igralo in plesalo. V enem izmed prostorov, kjer je oglaševal zasebni ponudnik, nam je natakar hitro postregel in  ljubeznivo povprašal po morebitni prilogi. Ženske so se odločile za slane preste. Ob pogledu na preste velikanke, je zavladalo veliko navdušenje. Prav zanimivo je bilo gledati kolege okoli sebe, kako hlastajo to dobroto. Za finale je bila naročena še ena porcija. Tudi pivo. Žal je ura neusmiljeno tekla in napotili smo se proti izhodu  na dogovorjen kraj,  kjer smo počakali na avtobus. Vmes še ena fotografija z domačimi policisti, ki se jim niti sanjalo ni kaj je IPA. To jim je razložil najstarejši policist, verjetno vodja patrulje. Potem ni bilo več zadržkov. Vožnja domov je potekala ustaljeno. Kot vedno smo se vrnili domov pozno ponoči, polni novih vtisom, lepih spominov ter v upanju, da bo naslednje leto še bolje. Čeprav že skorajda ne more biti.

Še skupinski posnetek iz Oktoberfesta

Pa vendar gre posebna zahvala za te čudovite trenutke, ki jih vsako leto doživljamo tri dni, določenim ljudem. V prvi vrsti prizadevnim članom kluba IPA RK Gorenjska, našemu stalnemu turističnemu vodniku, turistični agenciji in njihovim voznikom avtobusa in ne nazadnje prizadevnemu strežnemu osebju v avtobusu. Za njimi stojijo še neznani sponzorji, donatorji in verjetno še kdo, zato nihče ni omenjen poimensko. Hvala vam vsem.

Marjan MADJAR