A RK Gorenjska je tokrat že tretjič pripravila kolesarski izlet. Letošnja trasa je bila zelo zanimiva in poleg rekreativnega pomena tudi poučna saj je potekala po dolini Triglavskega narodnega parka. Udeleženci smo namreč spoznavali tudi del zgodovine na celotni trasi kolesarjenja. Da je bil kolesarski izlet zanimiv pričajo tudi članki udeležencev.

Vinko Otovič

KOLESARSKI IZLET IPA RK GORENJSKA DNE  4. 9. 2010

Po uspešno zaključenih dopustih in privajanju na delo, sem zasledil obvestilo IPA RK Gorenjske o družinskem kolesarskem izletu na relaciji Zgornje Radovne – Krnice. Obisk Gorenjske oz. neokrnjene narave in Triglavskega narodnega parka, pa vsekakor pomeni prijeten enodnevni odklop od napornega in stresnega vsakdana.

S seboj sem povabil in pripeljal ženo Karmen in prijatelja Heleno in Mišota. Dan smo preživeli v prijetni družbi. Po zaslugi odlične organizacije Dareta in predsednika Vinka, ter domačinov, nas je kolesarski izlet napolnil z energijo in prijetnimi občutki.

Bil je naš prvi kolesarski izlet z IPO RK Gorenjska, vsekakor pa zagotovo ni bil zadnji.

KOLARIČ Jožef

PP Ptuj

Kolesarski izlet

Kar nekaj se nas je zbralo – v soboto, 4. septembra. Takšnih, ki smo se odzvali povabilu IPA RK Gorenjske. In se udeležili družinskega kolesarskega izleta na relaciji od Zgornje Radovne do Krnice in nazaj. Vsi pa smo imeli isti cilj – se sprostiti, zabavati, družiti v zelenem okolju prelepe Gorenjske in predvsem – za nekaj uric pozabiti na vsakdan. In lahko rečem – uspelo nam je.

Mi, štirje Štajerci – Jože, Karmen, Frenk in Helena – smo na pot krenili že ob 6. uri zjutraj z namenom, da ne zamudimo na zbirno mesto. Še prejšnji dan so nemirno zvonili telefoni in potekala so posvetovanja, ali naj gremo na pot ali ne. Vremenska napoved namreč ni bila nič kaj obetavna za kolesarjenje v naravi. Po ugotovitvi, da nam par kapljic dežja pač ne more škoditi, je padla odločitev, da bomo šli. In kot že rečeno, ob pol deveti uri v soboto nas je Jože varno pripeljal na zbirno mesto pred gostilno Psnak. Seveda je zadnjih nekaj kilometrov zvesto sledil navodilom  navigacijskega sistema.

Seveda smo vsi nekako prestrašeno zrli v megleno jutro. Moški del je takoj začel s pripravo koles, ženski del pa veselo opazoval dogajanje. In z vsako minuto nas je na zbirnem mestu bilo vedno več. Tako se je zbrala prijetna druščina, ki ji je dobrodošlico izrekel gospod Vinko. Prav fino smo se počutili, edini štirje Štajerci med Gorenjci….. Darko, vodja izleta, nas je seznanil s predvidenim potekom kolesarskega dneva in že smo zajahali svoje konjičke – beri kolesa in se veselo podali na pot. Jutro je bilo še vedno megleno, o soncu ni bilo niti košček sledu, a to ni pokvarilo veselega pričakovanja.

Kolesarska pot nas je vodila skoraj v celoti po makadamski cesti, v objemu gozda, pašnikov, vasic, blagem kancu navzdol. Seveda se je ta klanec ob povratku spremenil v klanec navzgor…A o tem takrat še nismo razmišljali. Tu in tam nas je prehitel kakšen avto. Vsakega smo glasno naznanjali – kot v otroški igri telefon. Predvsem zato, da se izognemo kakšnemu neprijetnemu srečanju. Med potjo smo imeli postanke na mestih, za katera bi bilo škoda, če si jih ne bi ogledali. Seveda je vodja izleta, tokrat v vlogi že kar turističnega vodiča – Darko, poskrbel, da smo si  ogledali Gogalovo lipo, stari Psnakov mlin in žago, jezero, kjer so včasih kopali kredo. Ustavili smo se ob ostankih vasi, ki so jo med II. svetovno vojno požgali Nemci.  Misel na tiste čase nas je kar malo zresnila. Pot nas je vodila tudi do Napoleonovega kamna. In na vsakem postanku nam je Darko izdal zanimivosti kraja postanka. Noge pa so kar same vrtele pedale, le zadnji del prvega dela poti je, predvsem za ženski del ekipe in otroke, poskrbel za rdeča lička. In kako so trpele prestave na kolesih!!! Prispeli pa smo – v čudovito Pokljuško sotesko oz. Pokljuško Luknjo. Čudovit kraj za sprostitev duše!!! Povsod okrog nas zelenje, voda, tišina, petje ptic, … Za vsakim prehojenim korakom pa se nam je odkrivala še lepša narava. In vso to lepoto je za povrh obsijal še sonček, ki je pregnal oblake. Kako prav so prišla sončna očala.  Naš, štajerski del ekipe, se kar ni mogel nadihati čistega zraka in nagledati vseh teh lepot. In zavest, da kolesarimo in se sprehajamo po delu Triglavskega narodnega parka – to nas je še toliko bolj navduševalo. Res je lep, ta gorenjski košček Slovenije!

Po kakšni uri sprehoda po Luknji, kjer smo nekateri klicali Kekca, drugi pa iskali pravljična bitja v tej pravljično lepi pokrajini, smo ponovno »zajahali« naše konjičke. Tokrat je pot vodila večji del navkreber. A smo zdržali. Kako ne bi, ko pa so naši spremljevalci v avtih na vsakem postanku poskrbeli za osvežitev. In prispeli do že znanega cilja – gostilne Psnak. Hiteli smo pospravljati kolesa, kajti grmenje in temni oblaki niso obetali nič lepega. Ko smo sedli za mizo v prijetnem, domačem vzdušju lastnikov gostilne, je pričelo deževati. Mi, srečni, da nam je uspel tako lep izlet, pa smo se z veseljem krepčali z domačo joto in krapi. Krapi, ja, ta pojem smo pa morali Štajerci in Gorenjci že na začetku druženja razjasniti. Kajti beseda »krap« v teh dveh narečjih pomeni nekaj popolno različnega. Krap – po domače – na našem koncu pomeni pustni krof… Ampak  teknejo pa eni in drugi!!!! In povrh še dobra pijača, kavica, klepet v prijetni družbi…. In dan je bil popoln. … Zagotovo je minil prehitro!!!

Ko smo se poslavljali od naših gostiteljev in organizatorjev tega čudovitega izleta po Gorenjski, smo bili prav veseli povabila na nove, podobne izlete. Z veseljem pridemo. Kako ne bi, ko pa je bila izkušnja tega sobotnega dne tako čudovita. Pohvala organizatorjem za brezhibno organizacijo in vodenje… Še vreme je bilo pod njihovim nadzorom… Ravno pravšnje za popotovanje s kolesi – za veter v laseh.

Štajerski kolesarji: Jože, Karmen, Frenk in Helena